Strokovno
mnenje Zavoda RAKMO glede vpogleda v osebne podatke udeležencev
brezplačne družinske mediacije in pogojev
Javnega razpisa za sofinanciranje programov v
podporo družini v letu 2011
Ministrstvo za delo,
družino in socialne zadeve (v nadaljevanju:
MDDSZ) je dne 1.4.2011 objavilo Javni razpis za
sofinanciranje programov v podporo družini v
letu 2011,
katerega predmet so programi družinske mediacije
tj. izvajanje vseh vrst družinske mediacije, ki
je uporabnikom (oz. udeležencem mediacije) na
voljo skozi celo leto.
Iz 4. člena vzorca
pogodbe o sofinanciranju programov v podporo
družine je razvidno, da bodo upravičenci, ki
bodo izbrani na javnem razpisu in z MDDSZ
sklenili navedeno pogodbo, morali voditi
dokumentacijo o izvajanju programa, ki med drugim
zajema tudi evidenco uporabnikov programa z
naslednjimi osebnimi podatki: ime in priimek,
naslov uporabnika, EMŠO in lastnoročni podpis
uporabnika ter kadarkoli omogočiti nadzor
programa skrbniku pogodbe s strani ministrstva
ali pooblaščeni osebi, kar vključuje tudi
nadzor oz. vpogled v evidenco uporabnikov.
Tovrstna dolžnost
upravičencev je v neskladju z 11. členom Zakona
o mediaciji v civilnih in gospodarskih zadevah (Ur. l. RS št.
56/2008), ki
določa: »Vsi podatki, ki izvirajo iz
mediacije ali so z njo povezani, so zaupni, razen
če so se stranke sporazumele drugače, če
njihovo razkritje zahteva zakon ali če je
razkritje potrebno za izpolnitev ali prisilno
izvršitev sporazuma o rešitvi spora.«
Prav tako je navedena
dolžnost upravičencev v neskladju s 4. členom Evropskega kodeksa ravnanja za
mediatorje
(European Code of Conduct for Mediators), ki
pravi: »Mediator ohranja zaupnost vseh
informacij, ki izhajajo iz mediacije ali so v
zvezi z njo, vključno z dejstvom, da se bo ali
se je izvajala mediacija, razen če je prisiljen
k razkritju po zakonu ali iz razlogov javnega
reda. Informacije, ki jih je mediatorju zaupno
sporočila ena od strank, ne sme posredovati
drugim strankam brez dovoljenja, razen če ga k
temu zavezuje zakon.«
Tudi Ministrstvo za
pravosodje v neobvezujočem pravnem mnenju št.
020-157/2011/2 (04301) z dne 23.2.2011 glede
pomena načela zaupnosti po 11. členu Zakona o
mediaciji v civilnih in gospodarskih zadevah
opozarja, da gre v primeru razmerja mediator -
udeleženec mediacije »… za zaupno razmerje
(analogno npr. razmerju pooblaščenec (odvetnik)
- stranka, zdravnik - pacient, verski spovednik -
vernik), ki je v primerjavi s področjem varstva
osebnih podatkov še dodatno varovano področje z
vidika pridobivanja podatkov iz zaupnih
razmerij.« Dalje ministrstvo pravi, da »…
obstajajo samo tri možnosti za poseg v zaupnost
na področju mediacij: 1. sporazum strank o
razkritju vsebine oz. o javnosti same mediacije,
2. poseben zakon, ki bi izrecno določal poseg v
zaupna razmerja ali vsaj določal t.i. ''popoln,
neomejen dostop'' do vseh osebnih ali drugih
(neosebnih) podatkov, 3. izvršitev sporazuma o
rešitvi spora.« Po mnenju ministrstva »…
glede na te navedene izjeme od načela zaupnosti
in zlasti ob neobstoju posebne in podrobne
zakonske določbe v kakšnem drugem zakonu, ki bi
omogočala dostop od navedenega načela, nikakor
ni možno razkriti osebnih imen oz.
identificirati udeležencev mediacije.«
Menimo, da bi glede na
vse navedene razloge razkritje osebnih podatkov
uporabnikov programa s strani upravičenca
pomenilo neposredno kršitev temeljnega načela
zaupnosti mediacije, ki se mora dosledno
zagotavljati skozi celoten postopek mediacije ter
je določeno s slovenskim in evropskim pravnim
redom, posledično pa bi bilo delovanje
upravičencev v primeru razkritja osebnih
podatkov tretjim osebam ne samo neetično,
temveč celo protizakonito. Z razkritjem osebnih
podatkov udeležencev bi se tako upravičenci oz.
mediatorji posredno izpostavili možnosti
odškodninskih tožb ter možni izgubi
kredibilnosti in strokovnega ugleda. V kolikor pa
se posledično kot pogoj za vključitev v
brezplačno družinsko mediacijo zahteva soglasje
udeležencev za razkritje njihovih osebnih
podatkov, je slednje diskriminatorno do tistih,
ki tega ne bi želeli.
Načelo zaupnosti po 11. členu
Zakona o mediaciji v civilnih in gospodarskih
zadevah (v nadaljevanju ZMCGZ)[1] določa: »Vsi podatki, ki
izvirajo iz mediacije ali so z njo povezani, so
zaupni, razen če so se stranke sporazumele
drugače, če njihovo razkritje zahteva zakon ali
če je razkritje potrebno za izpolnitev ali
prisilno izvršitev sporazuma o rešitvi spora«.
Na podlagi zgoraj navedenega
člena je načelo zaupnosti vseh podatkov, ki
izhajajo iz mediacije (kar vključuje tudi osebne
podatke udeležencev mediacije) jasno opredeljeno
in določa tudi izjeme kdaj je razkritje
podatkov možno. MDDSZ v javnem razpisu za
sofinanciranje programov v podporo v družini v
letu 2011 (v nadaljevanju: javni razpis) kot
enega izmed pogojev zahteva vpogled v osebne
podatke udeležencev mediacije, kar je glede na
zgoraj naveden člen protizakonito. Na slednje
smo MDDSZ že večkrat opozorili, vendar se na
naša opozorila niso odzvali.
Ministrstvo za pravosodje (v
nadaljevanju: MP) je na naše vprašanje glede
pomena načela zaupnosti po 11. členu ZMCGZ
podalo neobvezno pravno mnenje v katerem meni, da
je določba 11. člena ZMCGZ pravno gledano
dokaj jasna. Po njihovem mnenju gre v primeru
izvajanja mediacije za zaupno razmerje (analogno
na primer razmerju pooblaščenec (odvetnik) :
stranka, zdravnik: pacient, verski spovednik:
vernik), in je v primerjavi s področjem varstva
osebnih podatkov še dodatno varovano področje z
vidika pridobivanja podatkov iz zaupnih razmerij.
Po mnenju MP obstajajo samo tri
možnosti za poseg v zaupnost na področju
izvajanja družinske mediacije in sicer:
- Na podlagi
sporazuma strank o razkritju vsebine
oziroma javnosti same mediacije
- Poseben zakon, ki
bi izrecno določal poseg v zaupna
razmerja ali vsaj določal t.i. »popoln,
neomejen dostop« do vseh osebnih
podatkov ali drugih (neosebnih) podatkov
(običajno sodišče, pa še takrat so
možne omejitve)
- Izvršitev
sporazuma o rešitvi spora
Sporazum strank je
mogoče doseči le takrat, kadar se postopek
mediacije dejansko že prične in se z
udeleženci mediacije (stranko) dogovori glede
razkritja njegovih osebnih podatkov. Torej, ima
vsak udeleženec mediacije pravico, da se na
podlagi lastne volje odloči: ali dovoli
razkritje svojih osebnih podatkov ali tega ne
želi - do česar ima seveda pravico (na
podlagi že navedenega 11. člena ZMCGZ in tudi
Evropskega kodeksa ravnanja za mediatorje[2]) in mu te pravice (brez pravne
podlage) tudi MDDSZ ne sme odvzeti.
Izvajalci programov v podporo
družini, ki se prijavimo na javni razpis MDDSZ,
ne moremo vnaprej vedeti, kakšna bo odločitev
strank glede razkritja njihovih osebnih podatkov
– zato ni možno vnaprej sprejeti pogoja v
javnem razpisu glede vpogleda v osebne podatke
udeležencev mediacije.
Poseben zakon, ki bi izrecno
določal poseg v zaupna razmerja ali vsaj
določal t.i. »popoln, neomejen dostop« do vseh
osebnih podatkov ali drugih (neosebnih) podatkov,
kolikor nam je znano ne obstaja.
MDDSZ smo večkrat pozvali, naj
nam predložijo pravno podlago, ki od nas zahteva
razkritje osebnih podatkov udeležencev
mediacije vendar zadevnega odgovora z njihove
strani do sedaj še nismo dobili.
Nasprotno pa smo s strani
Ministrstva za pravosodje dobili mnenje, v
katerem ugotavljajo, da » …ob neobstoju
posebne in podrobne zakonske določbe v kakšnem
drugem zakonu, ki bi omogočal odstop od
navedenega načela v tem primeru, nikakor ni
možno razkriti osebnih imen oziroma
identificirati strank oziroma uporabnikov
programa navedene mediacije.«
Razkritje zaradi izvršitve
sporazuma o rešitvi spora lahko pride v
poštev le ob koncu izvedene mediacije, kar
pomeni torej, da ne moremo vnaprej predvideti,
kaj bo glede sporazuma o rešitvi spora in niti
to ne more predstavljati podlage za razkritje
osebnih podatkov udeležencev pred izvršitvijo
sporazuma. Zato ponovno poudarjamo, da je zahteva
MDDSZ po našem mnenju nezakonita.
Z našim mnenjem ne oporekamo
nadzoru in preverjanju obsega prijavljenega
programa - saj se strinjamo s tem, da MDDSZ
preverja namenskost in obseg izvedbe prijavljenih
programov, ki jih sofinancira, želimo pa, da
slednje izvršujejo na zakonit ter za stranke
oziroma udeležence mediacije sprejemljiv
način. Eden izmed načinov bi bil lahko, da na
MDDSZ v okviru rednega poročanja namesto osebnih
podatkov posredujemo šifro zadeve (kar je
predlagala tudi informacijska pooblaščenka v
svojem mnenju št. 0712-535/2010/2 z dne
8.12.2010, kot tudi Ministrstvo za pravosodje v
svojem mnenju z dne 23.2.2011), iz katere je
razvidno, da se je določen mediacijski postopek
izvedel na račun sredstev, pridobljenih na
javnem razpisu.
V kolikor izvajalci
programov v podporo družini razkrijejo osebne
podatke udeležencev mediacije (brez njihovega
izrecnega vnaprejšnjega soglasja), s tem kršijo
že naveden 11. člen ZMCGZ, etični kodeks na
področju mediacije ter tudi zlorabijo zaupanje
strank (udeležencev mediacije), ki lahko
varovanje zaupnosti, vključno z zaupnostjo
dejstva, da so se mediacije udeležili,
upravičeno pričakujejo.
Ponovno poudarjamo, da je pogoj
MDDSZ glede vpogleda v osebne podatke
udeležencev mediacije v javnem razpisu
nezakonit. V kolikor pa se zahteva soglasje za
razkritje teh podatkov kot pogoj za brezplačno
družinsko mediacijo, pa je to diskriminatorno do
tistih, ki tega ne bi želeli (na primer:
zaposleni na MDDSZ, javne ali znane osebnosti,
osebni znanci ali sorodniki zaposlenih na MDDSZ
…).
Glede
tega je informacijski pooblaščenec dne
8.12.2010 podal mnenje (št.: 0712-535/2010/2),
v katerem navaja:
Po
mnenju pooblaščenca je dokazila o posameznikih
z njihovimi osebnimi podatki, ki so se udeležili
vaših storitev, dovoljeno posredovati organom
javnega sektorja le v obsegu, ki je
nujen za izvrševanje zakonitih nalog oziroma
dokazovanje upravičenosti do javnih sredstev.
in
Pooblaščenec
meni, da je mogoče isti namen (torej preveriti
upravičenost podjetja do javnih sredstev)
doseči tudi z manj intenzivnim posegom v
posameznikov upravičen interes, in sicer tako,
da se ministrstvu posreduje le šifro zadeve za
posamezen mediacijski postopek, iz katere je
mogoče ugotoviti da je bil postopek mediacije
izveden.
Iz
česar izhaja, da predložitev dokazil o
posameznikih z njihovimi osebnimi podatki za
preverjanje upravičenosti podjetja do javnih
sredstev ni nujno in zadošča vpogled v seznam
izvedenih mediacij z navedenimi šiframi zadeve.
Pooblaščenec še poudarja, da
je označba posameznega mediacijskega postopka
(kot na primer s šifro zadeve) tista revizijska
sled, ki po potrebi omogoča tudi natančno
kontrolo porabe javnih sredstev. Kolikor bi torej
Proračunska inšpekcija ali Računsko sodišče
revidiralo ministrstvo, bi podatke (dokaze) o
izvršenih mediacijah pridobilo neposredno od
vas. V takšnem primeru ste po mnenju
pooblaščenca pristojnemu organu za namen
preverjanja namenskosti in zakonitosti porabe
javnih sredstev dolžni omogočiti vpogled v vso
dokumentacijo, ki jo ta potrebuje.
Po drugem dostavku 103. člena
Zakona o javnih financah (Uradni list RS, št.
79/99 in nadaljnji; ZJF) so neposredni in
posredni uporabniki ter drugi
prejemniki sredstev državnega proračuna dolžni
za sredstva, pridobljena iz državnega
proračuna, proračunskim inšpektorjem
omogočiti opravljanje inšpekcijskega nadzora in
dati vse zahtevane podatke, listine, poročila,
ki se nanašajo na inšpekcijski nadzor in
omogočiti računalniško obdelavo teh podatkov.
Enako
lahko Računsko sodišče po 26. členu Zakona o
računskem sodišču (Uradni list RS, št. 11/01)
pred uvedbo revizije zahteva od uporabnika javnih
sredstev takoj vsa obvestila, ki se mu zdijo
potrebna, knjigovodske listine, podatke in drugo
dokumentacijo in opravi druge poizvedbe, ki so
potrebne za načrtovanje ali izvajanje revizije.
Dokumentacija,
s katero se lahko zagotavlja preverjanje
namenskosti porabe sredstev ob nadzoru s strani
Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve
lahko vključuje na primer: seznam izvedenih
mediacij z navedbami šifer primerov (in ne
poimenskega seznama udeležencev), poročila
mediatorjev (v katera niso vključena imena
udeležencev ali drugi zaupni podatki), obračuni
ur za posameznega mediatorja (ki so podlaga za
plačilo izvajanja mediacije) ipd.
Dokumenti,
ki se jih ravno tako lahko uporabi za ta namen so
tudi vse finančno računovodske listine povezane
z izvajanjem programa. Poleg tega pa je
namenskost porabe sredstev in obseg izvedenega
programa mogoče ugotoviti tudi iz poročila
izvajalca (kar je tudi navedeno v razpisni
dokumentaciji zadevnega razpisa) in s
predložitvijo drugih statističnih podatkov o
izvajanju programa (npr. število izvedenih
mediacij, koliko oseb je bilo udeleženih v
posameznem mediacijskem postopku, koliko mediacij
je bilo uspešnih oziroma neuspešnih idr.).
Ministrstvo
za delo, družino in socialne zadeve torej ne bi
smelo zahtevati vpogleda v poimenski seznam
udeležencev ali druge osebne oz. zaupne podatke
povezane z mediacijo, saj za preverjanje
namenskosti porabe javnih sredstev zadošča
dokumentacija, ki ne vključuje zaupnih podatkov,
v primeru, ko bi Proračunska inšpekcija ali
Računsko sodišče revidiralo ministrstvo, bi
podatke (dokaze) o izvršenih mediacijah lahko
pridobilo neposredno od izvajalca.
V slednjih dveh primerih razkritje
podatkov, ki bi bili zahtevani, ne bi
predstavljalo kršitve zakona (določba 11.
člena ZMCGZ glede zaupnosti mediacije), saj
dolžnost razkritja v teh primerih določa zakon,
medtem ko ni zakona, ki bi razkritje zaupnih
podatkov zahteval v primeru nadzora nad
izvajanjem programa s strani Ministrstva za delo,
družino in socialne zadeve.
[1] Uradni list RS,
št. 56/08
[2] Ki prav tako določa, da
mediator ohranja zaupnost vseh informacij, ki
izhajajo iz mediacije ali so v zvezi z njo,
vključno z dejstvom, da se bo ali se je izvajala
mediacija, razen če je prisiljen k razkritju po
zakonu ali iz razlogov javnega reda. Informacije,
ki jih je mediatorju zaupno sporočila ena od
strank, ne sme posredovati drugim strankam brez
dovoljenja, razne če ga k temu zavezuje zakon.
Ljubljana, 18.4.2011
Mnenje
Zavoda RAKMO o usposobljenosti mediatorjev v
programih sodišč
Novi Pravilnik o mediatorjih v
programih sodišč
(ki začne veljati 15. junija 2010) v 22. členu
določa, da mora izobraževanje za mediatorje, ki
bi želeli delovati v programih sodišč,
obsegati najmanj 40 pedagoških ur ter
vključevati vsebine, ki so navedene v
pravilniku. Pravilnik je tako usklajen z
dosedanjo prakso izvajanja izobraževanj za
mediatorje, ki so doslej delovali v okviru
sodišču pridružene mediacije na Okrožnem
sodišču v Ljubljani. Sodišču pridruženo
mediacijo Okrožno sodišče kot pilotski projekt
izvaja že od leta 2001.
Statistični podatki kažejo, da
je bila v letu 2006 uspešnost mediacije v
civilnih postopkih le še 30 odstotna. Na
Okrožnem sodišču v Ljubljani so iz tega
razloga izvedli raziskavo, ki je podrobno opisana
v članku »Dejavniki uspešnosti mediacije v sodnih
postopkih« (avtorja Tanja Sekirnik in Roberto
Biloslavo, vir: www.fm-kp.si/zalozba/ISSN/1854-4231/4_225-242.pdf). Avtorja ugotavljata, da ima
večina mediatorjev na
Okrožnem sodišču v Ljubljani opravljen le
osnovni tečaj (tj. 40 urni tečaj, ki ga za
delavce v pravosodju izvaja Center za
izobraževanje v pravosodju), zato ne poznajo in
ne morejo uporabljati različnih tehnik
mediiranja, za katere teorija pravi, da so eden
najvplivnejših dejavnikov uspešnosti mediacije.
Dalje avtorja kot prvi ukrep dviga ravni
uspešnosti mediacijskih postopkov predlagata
izvedbo osvežilnih in nadaljevalnih
izobraževanj za obstoječe mediatorje s
poudarkom na tehnikah mediiranja in prikazom
igranja vlog.
Tudi Evropski kodeks vedenja in
ravnanja za mediatorje določa, da morajo biti
mediatorji usposobljeni in poznati postopek
mediacije, kar zajema tudi ustrezno usposabljanje
in stalno izpopolnjevanje (gre za ti. kompetenco
mediatorja).
Združenje mediacijskih
organizacij Slovenije - MEDIOS je nedavno izdalo
Standarde za izvajanje mediacijskih usposabljanj.
Standardi določajo, da mora osnovno mediacijsko
usposabljanje trajati najmanj 100 ur, saj je po
naravi stvari v krajšem času praktično
nemogoče zagotoviti ustrezno in kvalitetno
strokovno usposobljenost mediatorja.
Na podlagi teh dejstev pri Zavodu
RAKMO menimo, da Pravilnik o mediatorjih v
programih sodišč ne zahteva izobraževanja, ki
bi v večji meri zagotavljalo kompetentnost
mediatorjev in posledično višjo raven kakovosti
in posledično uspešnosti mediacijskih postopkov
oz. učinkovitosti mediacije. S tem, ko dovolj
visoka usposobljenost mediatorjev ni zagotovljena
pa je kršena pravica udeležencev mediacije do
kakovostno vodenega postopka mediacije za kar pa
je ključnega pomena usposobljenost mediatorja,
ki pa je v 40 urah usposabljanja ni mogoče
zagotoviti.
Opomba: Zavod
RAKMO ceni in spoštuje delo
tistih mediatorjev na sodišču, ki so dovolj
strokovno usposobljeni in visoko kompetentni za
izvajanje mediacije, saj je visoka
usposobljenost mediatorjev in posledično visoka
kakovost mediacije tudi eden od glavnih ciljev
oz. interesov Zavoda RAKMO. Hkrati pa smo
mnenja, da le s 40 urnim usposabljanjem za
mediatorje visoke ravni kompetentnosti
mediatorjev ni mogoče zagotoviti in želimo
opozoriti na nevarnost premajhne usposobljenosti
nekaterih mediatorjev, kot tudi prenizkih zahtev
glede usposobljenosti za mediatorje.
Ljubljana, 13.9.2010
|